Citati avtorja Pia Prezelj

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«

»saj poroka ni poroka, če ni vsaj malo tudi ohcet.«

»Ker se cikel gledaliških esejev Takorekoč giblje med teoretskim in literarnim, med intimnim in javnim, med osebnim in skupnostnim, sem se v svojem eseju odločila razpreti temo pripadnosti in s tem povezane želje po domu, po varnosti.«

»Kot jabolko sladko, visoko na veji se tako na eni strani odpira vprašanju zakona ter pri tem izhaja iz moje lastne poroke in ločitve, na drugi pa - tudi v luči vse večje bivanjske negotovosti - vprašanju radikalizacije posameznikov in skupin, ki prav tako iščejo zavetje in varnost, a ju vzpostavljajo z vzvodi strahu in nasilja.«

»Saj poroka ni poroka, če ni vsaj malo tudi ohcet.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Verjamem, da moraš pisati iz pozicije absolutne iskrenosti tudi v načinu, v katerem pišeš: da se ne delaš, da si pametnejši, kot si, da si bolj humoren, kot si, da si bolj izobražen, kot si. Če pišeš iz sebe, če pišeš iskreno in odprto, se ti bodo odprli tudi bralci.«

»Nagrada bo knjigi omogočala še daljše in še lepše življenje.«

»Hvaležna in počaščena sem, da bralci drobec tega prepoznavajo tudi v Težki vodi in da je takšna pisateljska drža nagrajena z nagrado za najboljši literarni prvenec.«

»Strašno me veseli, da ta zdaj spoznavajo njo.«

»Nagrada bo knjigi omogočala še daljše in še lepše življenje.«

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«

»Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: 'O, še en dan!'«